Palec

Na petek 22.3 sva z Žigom šla uživat podaljšane zimske razmere to zimo na turnih smučeh. Okvirni cilj je bil Ljubelj, potem pa na smučeh naprej glede na razmere. Kljub visoki nevarnosti plazovitosti (4 stopnja) je bilo v hribih izredno veliko smučarjev, sneg pa je deloval kar kompaktno, čeprav naj pod skorjo še ne bi bil dobro predelan. Glede na razmere sva šla v dolino Suhega Rušja. Trda podlaga je iz ure v uro popuščala in čakal naju je pravi spomladanski spust.

Ko sva se znašla v dolini Suhega Rušja sva imela tri opcije. Smučati grapo Y v Vrtači, Palec ali pa zaključiti vzpon na koncu doline, za kar sem bil nekako najbolj glede na razmere. A je bila hkrati tudi želja iti na kak vrh. Odločila sva se da greva na Palec, jaz da grem peš na vrh Palca in malo pogledam kako je za smučati, ker je zgledalo precej strmo in se potem odločim ali grem dol peš ali smučam. Ko sva splezala sicer lahek a pod snegom leden kamin je bilo jasno, da po tem kaminu peš dol ne bo šlo, zato sem si začel ogledovati flanke za smučanje. Priznam, da mi je zagnalo pumpo in da sem čutil manjšo nervozo, ker tovrstnih smučarij nisem vajen. K vsemu skupaj so dodale še testne smuči, ki sem jih imel prvič (plohi dolgi 180 cm), ki so se sicer izkazali za odlične a na vrhu zaupanja v opremo nekako ni bilo. Je pa bil pa na vrhu Žiga, ki ima za seboj veliko tovrstnih spustov in mi je med lahkotnim smučanjem navzdol dajal nasvete kje narediti kaj. Manjši problem je predstavljala še tanka kloža, ki ni zdržala pritiska smuči, predvsem mojih in se je podirala pod smučmi. Tako je bilo na ključnem mestu treba smuči spustiti in dobiti pri prečenju hitrost, da se ni vse popeljalo pod nogami. Priznam, da me je malo zvijalo.

Ko je bilo vrhnjih 100 višinskih metrov za nama se je začela uživancija. Snežna podlaga je popustila in na vrtsi so bile odlične razmere in skoraj 1000 višinskih metrov spusta. Res sem bil presenečen nad smučkami. Od mnogih sem slišal, da so dalje in širše smučke dobre, a zdaj mi je bilo jasno. Pri malo večji hitrosti dela smučka, grbinice, skorje in ostalo se izgubijo.

Smo konec marca in nič ne zgleda, da bodo zvončki prekrili zemljo. Spet napovedane padavine in sneg, zgleda, da bomo še smučali.

Pršič v Centralnem plazu, Begunjščica

Po sneženju so naju v petek 22.2 z Žigom smuči popeljale na kraj kjer naj bi bile odlične razmere za turno smučanje in vijuganje po pršiču. V Centralnem plazu sva plavala in uživala enega boljših spustov. Ker sva bila v sosednji grapi že dva dni prej sva poznala snežno podlago in sva ocenila, da je nevarnost plazu razmeroma majhna, ker je bila podlaga pod novim snegom stabilna in mehka, nov sneg pa lahek kot puhec.

Je pa bilo treba zavihati rokave pri vzpenjanju, ker sva prva gazila v pršič, ponekod je šlo med kolena in boke. Pomagala je edino misel na spust. Res je neverjetno ujeti take razmere in pršič v naših hribih. Običajno ko je toliko snega je velika nevarnost plazu, spet drugič je skorja in tretjič je premalo snega. V naslednjih dneh bo verjetno prenevarno smučati po tem plazu in drugod v visokogorju, prihaja nov sneg, obstoječi pa bo postajal vse težji.

Še karta vzpona, začetek Ljubelj, cilj pa greben nad centralnim plazom.

Pot pristopa in smučanja.

Višina, višinska razlika, naklon,...

Ratitovec iz Soriške planine v dolino Dašnice

Če imate možnost in si vzamete malo časa za logistiko imate pred seboj eno lepših turnih tur v pogorju Ratitovca. Pri tej turi je potrebno malo uskladiti logistiko, glavni razlog pa je da se ne vračamo na izhodišče (Soriška Planina) ampak odsmučamo v Železnike.  Iz Soriške planine se proti Ratitovcu pne dobrih 10 kilometrov dolg greben, ki ponuja nepozabne razglede na vse konce. Na pladnju imaš Julijce, Kamniške Alpe, Karavanke, Škofjeloško hribovje, Ljubljansko kotlino, bohinjske hribe in še kaj bi se našlo. Greben poteka nekje na nadmorskih višini 1500 metrov nad morjem, po večini hodimo naravnost in po dobrih dveh urah pridemo na Ratitovec, potem pa le še navzdol.

Za nagrado nas čaka skoraj 1200 višinskih metrov smučanja iz Ratitovca v dolino Dašnice pri Železnikih. Če poznamo teren najdemo veliko travnatih pustinj kjer se da lepo smučati. Če je veliko novega snega je  zgoraj pred Razorjem in še na nekaterih drugih delih nevarnost snežnih plazov, ki se jim da izognit s smučanjem proti Kosmatemu vrhu ali pa po peš poti v Razor. Lepa tura ni kaj.

Proti Stolu

Včeraj sem se pridružil Roku pri iskanju pršiča v naših vršacih. Šla sva proti Stolu iz Završnice. Čeprav sva imela občutek, da je višje prenevarno za plazove se je izkazalo, da je sneg dokaj dobro predelan. Na spodnji predelani podlagi snega je bilo od nekaj pa do 20 cm nepredelanega snega, tako da je bilo smučanje božansko.

Tura je kar naporna, saj je izhodišče nekje na nadmorski višini okoli 650 m., vrh Stola pa 2236 metrov nad morjem. Temu primerno pa nas čaka dolg in uživaški spust, ki predvsem v zgornjem delu poteka po lepem odprtem terenu, spodaj pa se da v gozdu najti dovolj odprtega prostora za vijuganje. Je pa na celotni turi kar nekaj nepokritih skal, zato previdnost ni odveč. Proti vrhu sta naju zajela veter in megla in sva se še pred vrhom obrnila. Če so snežne razmere dobre in ni nevarnosti plazov turo toplo priporočam, ker lahko nekajkrat spustiš na polno. Jaz sem imel to srečo, da sem bil v družbi poznavalca snežnih razmer in nevarnosti plazov.

Lenuhova grapa

Na današnji predbožični dan sva bila z Alešem v Lenuhovi grapi v severnih ostenjih Begunščice. Ta sicer lahka grapa je danes presenetila z kopnimi skoki in gnilim snegom, zato sva malo obvažala, praskala po skali in predvsem gazila. Visoke temperature, ki so vse višje vse višje greš so omehčale sneg in o kakih dobrih razmerah v grapah ni govoriti.

Vseeno sva bila na vrhu poplačana z soncem in razgledom po vsej gorenjski. Za grapanje bo treba počakati mraz in še malo snega, do takrat pa bo pela bela snežinka.

Makedonija boldering

Ker se taki in drugačnai potepanja zbirajo je čas, da na kratko opišem zadnjih nekaj obiskov sosednjih pokrajin in sicer Makedonije (bolder trip), Francije (plezanje, kolo) in Švice (izobraževanje soteskanje).

MAKEDONIJA

Makedonija ena od bivših jugoslovanskih republik po mojem mnenju ne kaže vseh evropskih smernic razvoja, industrije in preostale dirke za največ ter najbolje. Pač pa ljudje nasmejanih obrazov uživajo v življenju brez prevelikega luksuza in materialnih dobrin. Res pa je treba dodati da je revščino opaziti na vsakem koraku.

Mi smo se med prvomajsikimi prazniki mudili v mestecu Prilep, ki je četrto največje mesto v Makedoniji in je znano predvsem po Markovem križu na bližnjem griču. Mesto turistično ni razvito, je pa vedno več obiskovalcev, ki jih zanimajo bližnja pobočja mesta posejana z granitnimi skalami ali nam bolj znanimi bolderji. Teh je v bližnji in daljni okolici mesta neomejeno. Lokalec Hristo je glavni vir informacij o bolderjih, lokaciji, težavnosti, dogajanju na plezalni sceni in dogajanju v mestu (restarvracije in ostale uporabne informacije). Pri Hristotu smo imeli čast spoznati tudi Arnaud Petita, plezalca svetovnega kova.

V naslednjih desetih dneh smo balvane raziskovali s pomočjo preprostega a dobrega plezalnega vodnička. Na območju okoli Markovega križa in ostalih gričev je neomejeno število najverjetneje še ne preplezanih balvanov. Plezalni festival pripomore, da je vedno več balvanov očiščenih in preplezanih. Koža pa gre hitro h koncu. Kristali v granitu so precej grobi.

Obstoječim balvanom smo dodali nekaj svojih, kot je Loška Smojka (Fb 6a, SD - sit start).

Makedonija in Prilep sta tudi poceni. Ker Prilep ni turistično mesto, so cene včasih smešno nizke, nekaj bolderašev pa se v tako velikem mestu izgubi kot igla v senu in ne vplivamo na dvig cen.

V okolici so tudi navrtane smeri (jih ni veliko), višje stene za daljše smeri in neomejeno, res neomejeno število od boga pozabljenih skal. Dobesedno vsak plezalec si lahko izbere svojo.

Sonnblick "proti soncu"

Proti soncu se da odpraviti na več načinov. Mi smo šli na Sonnblick v Avstrijo, kamor smo se odpravili lovit zadnje letošnje smučarske zavoje v sicer zelo slabi sezoni, vsaj kar se snega in turnih razmer tiče. Na dogodivščino sem se odpravil skupaj s tremi maratonci, zato mi je že misel na 1600 metrov višinske razlike napovedovala boj s samim seboj in tako je tudi bilo.

Sonnblick je 3105 metrov visok vrh v skupini Visokih tur. Prevod imena pomeni "pogled proti soncu". Na vrhu se ti odpre veličasten pogled na okoliške vršace in na najvišji vrh Avstrije Grossglockner. Vrh je možno doseči iz različnih smeri, naše izhodišče je bilo malo nad vasico Heiligeblut, izhodišče priljubljene Grossglocknerjeve ceste, ki te pripelje do turistično znane točke Kaiser-franz-Josefs-Hoche (2368m visoko). Pomladansko sonce je pripekalo, čeprav je bilo na vrhu kakih -10 stopinj. Sonnblick je izredno popularen turni cilj, tako da se na vrhu tre nemalo število turnih smučarjev, predvsem domačinov. Opazili smo da imajo vsi opremo kot se šika in da ima vsak drugi na hrbtu ABS-ov nahrbtnik z napihljivimi baloni, ki opravičijo nenormalno visoko ceno predvsem v primeru plazov. Super pripomoček, a kaj ko malo predrag, čeprav se vprašaš koliko pa je vredno življenje. Vedno zmanjka kak evro za vse kar bi radi, morali in bi lahko imeli.

Dobrih 30 cm novega snega nad 2500 metri je napovedovalo užitek ob vijuganju. Na žalost je naklonina malo preblaga v vrhnjem delu in če je nov sneg enostavno ne gre nikamor. Vseeno se da narediti kako ta pravo vijugo. Nižje od 2500 metrov pa je smučarija čisti užitek in zabava, pravi naklon in vse kar sodi zraven. Spusta je kar nekaj tako da na koncu noge že kar malo zavijajo po svoje.

Ob pivu in pogledu na Veliki Klek smo ugotavljali, da je bilo fajn, spet predvsem zaradi družbe in lepih hribov. Na turi smo bili Matjaž, Grega, Jure in Borut.

Sedaj pa smuči v kot in kolo, plezalke, neopren in podobno na plano. Foto>>>

Pogled proti Grossglocknerju

Hocharn (3245 metrov visok vršač) z FLANKO z veliko začetnico, drugo leto obvezno.