Ali ko se friko ali dva srečata s Steno.
Po zelo dolgem času - nekaj let, sem se predvsem na željo svoje punce, ta želja pa je bila tudi nekje v meni srečal s to velikansko zadevo. Severna stena Triglava te popolnoma prevzame in ko hodiš proti njej dobiš v grlu nekakšen cmok, predvsem če zadev nisi vajen in ti je dom plezalni vrtec. Tu pa moraš, da si steno ogledaš pošteno napeti vratne mišice.
Stena je slabe tri kilometre široka in preko kilometer visoka, zato se v njej počutiš res majhnega. Kot neizkušen plezalec si v njej prav lahko izgubljena ovca. Povsod okrog tebe so stebri, grape, previsi, stolpi, divjina, nikjer pa svedrov ki bi te vodili na vrh tako kot v malih plezališčih oz. vrtcih. Navezo sva sestavljala jaz in Polona, na srečo nama je pot kazala zelo izkušena naveza s plezalcem, ki je to in ostale stene širom sveta preplezal že nemalokrat. Brez lučke v ospredju bi bilo najverjetneje težko, zato Uroš in Maja hvala.
Kot pravi alpinist sem se pred vzponom oborižil z vso možno opremo, od zatičev, metuljev, klinov in podobnega, pa se je kasneje izkazalo, da so na mestih kjer je treba plezati in na štojiščih klini že v steni. Štanti so stoječi, včasih taki, da bi jih imel kar za dnevno sobo z ragledom, zamenjam.
Plezanje poteka v spodnjem delu smeri oz. v prvih štirinajstih raztežajih po izrazitem stebru v levem delu velike Triglavske stene. Težavnost plezanja brez orientacijskih kiksov ne presega tretje težavnostne stopnje, tudi skala je z izjemo enega raztežaja razmeroma kompaktna. Na žalost pa je tisti en raztežaj res podrtija prve klase ko samo čakaš kaj bo letelo dol, ti ali skala. Velikokrat se vprašaš: "Ali bo držalo?", v istem trenutku pa se ti v misli prikradejo zadeve "tri točke, obremenjuj grife na dol, poslušaj skalo in podobno". Mogoče vse to pripomore k temu da se enostavno odklopiš, plezaš, opazuješ naravo, skalo, stene okoli, grife pred seboj in predvsem uživaš. Enostavno pozabiš kaj se dogaja, se prepustiš in vsaj enkrat uživaš v trenutku... V smeri se srečaš s kamini, kako "platko v narekovajih", prečko, podrtijo, naloženimi skalami, travo in kakim previsom, ki ga smer po pravilu obide. Zanimivo je, da je najtežji del smeri zadnji raztežaj, natančneje zadnji gib oz. zadnjih par gibov smeri.
Predvsem je lepo na Nemškem turncu, ko imaš za seboj že 500 m plezanja in kjer je dovolj prostora za malico, razglede, počitek, vpis v knjigo in tisti trenutek, ko si srečen in bi kar zavriskal. Sem poskusil, pa gre bolj slabo, bo treba še vadit.
Je pa treba povedat, da je tura kondicijsko zelo zahtevna. Od Aljaževega doma v Vratih te najprej čaka 1,5 ure hoje do vstopa v smer, nato te čaka kakih 5-6 ur plezanja, 1 uro meditacije na vrhu in še kake tri ure sestopa preko Praga nazaj v Vrata. Kapo dol prvim, ki so smer plezali že davnega leta 1906.
Ambient, prijateljski stisk roke na vrhu in tisto kar se ne da povedati in vsak doživi po svoje, so razlogi za plezanje v Severni Triglavski steni. Mene je zadeva navdušila in se mi po glavi že podijo tiste stvari, kaj in kam pa sedaj?
Nazaj v planinski raj! JUHUUU
in še kaka slikca... Galerija
Borut Svoljšak
Po zelo dolgem času - nekaj let, sem se predvsem na željo svoje punce, ta želja pa je bila tudi nekje v meni srečal s to velikansko zadevo. Severna stena Triglava te popolnoma prevzame in ko hodiš proti njej dobiš v grlu nekakšen cmok, predvsem če zadev nisi vajen in ti je dom plezalni vrtec. Tu pa moraš, da si steno ogledaš pošteno napeti vratne mišice.
Kot pravi alpinist sem se pred vzponom oborižil z vso možno opremo, od zatičev, metuljev, klinov in podobnega, pa se je kasneje izkazalo, da so na mestih kjer je treba plezati in na štojiščih klini že v steni. Štanti so stoječi, včasih taki, da bi jih imel kar za dnevno sobo z ragledom, zamenjam.
Predvsem je lepo na Nemškem turncu, ko imaš za seboj že 500 m plezanja in kjer je dovolj prostora za malico, razglede, počitek, vpis v knjigo in tisti trenutek, ko si srečen in bi kar zavriskal. Sem poskusil, pa gre bolj slabo, bo treba še vadit.
Je pa treba povedat, da je tura kondicijsko zelo zahtevna. Od Aljaževega doma v Vratih te najprej čaka 1,5 ure hoje do vstopa v smer, nato te čaka kakih 5-6 ur plezanja, 1 uro meditacije na vrhu in še kake tri ure sestopa preko Praga nazaj v Vrata. Kapo dol prvim, ki so smer plezali že davnega leta 1906.
Nazaj v planinski raj! JUHUUU
in še kaka slikca... Galerija
Borut Svoljšak
Ni komentarjev:
Objavite komentar