Vrtača, grapa Y

Vrata v zimo sem odprl z vzponom na Karavanško lepotico Vrtačo (2188 m). V meglenem petkovem jutru sva se z Maretom odpravila tja v upanju na sonce, sneg in dobre razmere. Dobila sva skoraj vse, samo razmere bi na mestih lahko bile boljše. Ko sva začela hodit se je srce zbudilo, pljuča zadihala, glava zbistrila in pogled se je ustavil na okoliških vršacih. Sem že kar malo pozabil, kakšen mir je pozimi v hribih in kako je lepo samo gledati okoli ali le korak pred sabo in se prepustiti svojim mislim ali enostavno misliti nič.

Meglice

Po približno slabi uri hoje sva prišla do Doma na Zelenici, od tam pa sva upala na uhojeno pot proti Vrtači, ker je bilo vedno več snega. Res je pred nama tod okoli hodilo in smučalo nekaj iskalcev zimskih lepot, tako da je bilo sledi le toliko da je nekako šlo. Na mestih se je kar vdiralo, posebej pri prehodu rušja. Snega za turno smučanje pa na žalost še ni, čeprav se najde marsikdo, ki ima v kleti tudi tiste dilce, ki jih "ni škoda". Zarisanih je bilo kar nekaj smučarskih vijug. Bila sva prepričana da v Y grapo na Vrtačo ni šel še nihče in da razmer za vzpon še ni. Pa se je izkazalo obratno, sledi so zavile po plazu navzgor v grapo in tudi razmere so bile v spodnjem delu dobre, bilo je trdo, predelano in udiralo se je le par centimetrov. Višje ko se grapa postavi bolj pokonci (do 50 stopinj) se je tudi sneg bolj prediral, vendar so stopinje ki jih je izklesal nekdo pred nama pomagale, da je bilo ogrevanje na cepine in dereze prav prijetno. Na vrhu naju je pričakalo sonce, krokarji in pogled na Julijce, Stol, avstrijske hribe.

Nekako sva mislila da bova šla nazaj na Zelenico po Južni grapi in nato po poti Zelenica - Stol, a nama je za trenutek vzelo sapo ko se je na južno stran vsul plaz. Ker se je sonce na južna pobočja pošteno oprlo se je zgornja plast snega odpeljala. Čeprav plaz ni bil gromozanskih razsežnosti, pa je verjetno bil dovolj močan, da te spodnese in potem... Krožna pot je zato šla po zlu, sva se vrnila raje na severno stran kjer sva tudi prišla.

Za pot sva potrebovala dobrih 5 ur vključno s počitkom. Ko je malo več snega in je predelan je vzpon po grapi najverjetneje sprehod, baje da jo mnogi tudi presmučajo, za to pa moraš biti že kar mojster vijuganja.

Nekaj slik spodaj:

 

 

 

 
















Novim potepanjem naproti,

Borut Svoljšak

Sicilija

Na največji otok v Sredozemlju smo se odpravili oktobra, ko lahko zadihaš in ni več borbe za kvadratne metre na plaži, v plezališču ali na kavi. Poleti, v sezoni so prelepe peščene plaže najverjetneje polne, plezališča prevroča, smeti pa najverjetneje še malo bolj zaudarjajo. Sicilija nas je presenetila s svojo lepoto in raznolikostjo, bogato zgodovino in dobrimi plezališči.

 Na sliki 40 kilometrski stožec po premeru in najaktivnejši vulkan na stari celini (Etna).

Razno o Siciliji in domačinih

Takih in drugačnih zanimivosti je na Siciliji veliko. Izpostaviti velja vulkan, mafijo, ki naj bi bila še aktivna, grško zapuščino iz antičnih časov (razno razni teatri, templji), pašto, res dobro vino in še marsikaj. Tudi promet poteka drugače, predvsem je pomembno, da imaš delujočo trobljo in da si prepričanja, da praske avto polepšajo. Omeniti velja tudi zanimivo modo siciljancev moškega spola, ko je popolnoma normalno če ima fant namazane oči, roza

brezrokavnik in podobna krasila, o usmeritvah pa naj sodi vsak sam. Potrebno je omeniti Siciljance same, ki so skozi zgodovino doživljali vplive grške, arabsko muslimanske in rimokatoliške kulture. Tako so se ponekod ohranili zelo zanimivi običaji. Predvsem se nam je zdelo neverjetno druženje mož in starejših gospodov na glavnem trgu mesteca Avola. Ko se dan preveša v večer se tam zbere lepa množica mož, ki premlevajo, hodijo v skupinicah sem in tja in govorijo, se čudijo, sprašujejo in modrujejo. Na trgu pa ni niti ene ženske. Običaj naj bi bil plod
arabskega vpliva, ko imajo žene druga opravila oz. se zadržujejo v drugih delih mesta in nedavni običaj, ki se je ohranil iz večernega srečevanja okoliških kmetov, ki so na trg prihajali iskat delavce oz. dninarje za raznorazna dela v okoliških nasadih sadja, polj in trt. Vsekakor dežja ne delajo le žene, se je pa iz tega običaja kaj za naučit. Sej veste, da današnja generacija mladih in starejših preživi veliko časa za računalnikom ali pa v gostilni. Na splošno se nam je običaj zdel nekaj posebnega, na žalost pa najverjetneje počasi izumira.

Še številke

Sicilija je s svojimi 25.000 km2 le malo večja od naše deželice pod Alpami, število prebivalcev 5 milijonov, je največja regija v Italiji, središče je mesto Palermo (znano tudi po mafiji), najvišji vrh je po premeru 40 kilometrski stožec z imenom Etna 3323 m (se spreminja z vulkansko dejavnostjo tudi za 50 metrov v nekaj stoletjih) in je naj aktivnejši vulkan v Evropi kot tudi ena najatraktivnejših točk na Siciliji. Število plezališč 68, verjetno je že kako več.









Plezanje

Plezališča na Siciliji so od a do ž, zelo dobra, najdeš pa tudi taka ko stojiš pred steno in ne veš, da se po njej pleza. O tem pričajo le svedri. Smo enkrat zašli v takega in ne moreš verjet kaj vse navrtajo, po drugi strani pa imajo potenciala še veliko. Manjka jim po mojem mnenju plezalcev, druščine ki bi raziskovala, opremljala,... Plezališče v samem Palermu (800.000 prebivalcev), kak kilometer ali dva iz centra mesta sameva, če tako plezališče postavimo v Ljubljano, si ne morem predstavljati koliko ljudi bi bilo tam .

Plezali smo v sedmih plezališčih, vsako od njih pa je bilo drugačno, z več in manj dostopa, drugačnim tipom skale, varovanjem, po pravilu pa smo najprej "lutali" preden smo našli potko, kak znak ali križišče pri plezališču. Predvsem bi izpostavil plezališča Valdesi (Palermo), Catedrale Nel Deserto (San Vito lo Capo) in Curvone (Siracusa). Vsa ta plezališča so imela zelo kvalitetno skalo, kapnike, šalce, platke in vse kar dobra plezarija ponuja.
Valdesi skoraj 100 smeri vseh težavnosti (5a - 8a, večina 6a - 6c), zanimive skalne strukture in veliko odprtih ali musastih grifov. Zanimiva plezarija, ki navija.

Catedrale Nel Deserto ponuja plezanje po kapnikih in grifastih smereh težavnosti predvsem od 6b do 7b+ ob pogledu na morje. Smeri je okrog 50, so pa nekatere tiste top klase, grifi, kapniki in 30 metrov vertikale. V bližini tega plezališča je nekaj kilometrski skalni rob Scogliera di Salinella (Salineline pečine) s 6 plezališči, med katerimi je najbolj znano Salinella camping (po bližnjem kampu). Zanimivost v tem plezališču so reflektorji, ki omogočajo nočno plezanje, da si lahko starši malo odpočijejo, ko gredo otroci spat, smeri pa so v povprečju lažje.

Plezališče Curvone ima zelo zanimivo skalo. Belo sivi apnenec z luknjami, včasih je teh lukenj toliko, da te napačna izbira privede do navitja, smeri je 21, ocene pa od 5c do 7c+.

Ostala plezališča so bila predvsem zanimiva. Cavadonna je skrito plezališče v kanjonu in čisti divjini v bližini Sirakuz. Zanimivo je predvsem zaradi ambienta, divjine in samote, najverjetneje je tu tudi najtežja smer na Siciliji in sicer 8c, najdejo se tudi 8b in podobno težke previsne smeri.

La Pagoda ponuja zelo kratke smeri in spominja na plezališče Kamnitnik. Čeprav so smeri kratke, se da naplezati predvsem zato ker gredo nekatere smeri dlje po horizontali kot po vertikali.

O ocenah smeri ni zgubljati besed, so raznolike, poceni in drage tako kot vsepovsod. Predvsem je posebnost plezanja na Siciliji samota, ki je drugod prava redkost, če primerjamo obiskanost plezališč s kakim Kalymnosom. Plezalni vodnik je DI ROCCIA DI SOLE (avtor Massimo Capucio in Giuseppe Gallo).

Kaj še reči na splošno o Siciliji, ima lepo naravo, zmerne cene če odštejemo bencin, je bolj zelena kot bi si mislili, je divja in ima lepe peščene plaže. Predvsem je primerna destinacija za aktivni dopust, ki je vse bolj in bolj priljubljen med vsemi nami, ki poleg ležanja radi še spravimo srce v obrate.

Vsekakor Sicilijo priporočam, tudi jaz se tja še vrnem.

Še malo več slik >> GALERIJA


Borut Svoljšak

Kratka Nemška smer (izstop Zimmer-Jahn),-IV/II-III, 800m

Ali ko se friko ali dva srečata s Steno.

Po zelo dolgem času - nekaj let, sem se predvsem na željo svoje punce, ta želja pa je bila tudi nekje v meni srečal s to velikansko zadevo. Severna stena Triglava te popolnoma prevzame in ko hodiš proti njej dobiš v grlu nekakšen cmok, predvsem če zadev nisi vajen in ti je dom plezalni vrtec. Tu pa moraš, da si steno ogledaš pošteno napeti vratne mišice.

Stena je slabe tri kilometre široka in preko kilometer visoka, zato se v njej počutiš res majhnega. Kot neizkušen plezalec si v njej prav lahko izgubljena ovca. Povsod okrog tebe so stebri, grape, previsi, stolpi, divjina, nikjer pa svedrov ki bi te vodili na vrh tako kot v malih plezališčih oz. vrtcih. Navezo sva sestavljala jaz in Polona, na srečo nama je pot kazala zelo izkušena naveza s plezalcem, ki je to in ostale stene širom sveta preplezal že nemalokrat. Brez lučke v ospredju bi bilo najverjetneje težko, zato Uroš in Maja hvala.

Kot pravi alpinist sem se pred vzponom oborižil z vso možno opremo, od zatičev, metuljev, klinov in podobnega, pa se je kasneje izkazalo, da so na mestih kjer je treba plezati in na štojiščih klini že v steni. Štanti so stoječi, včasih taki, da bi jih imel kar za dnevno sobo z ragledom, zamenjam.

Plezanje poteka v spodnjem delu smeri oz. v prvih štirinajstih raztežajih po izrazitem stebru v levem delu velike Triglavske stene. Težavnost plezanja brez orientacijskih kiksov ne presega tretje težavnostne stopnje, tudi skala je z izjemo enega raztežaja razmeroma kompaktna. Na žalost pa je tisti en raztežaj res podrtija prve klase ko samo čakaš kaj bo letelo dol, ti ali skala. Velikokrat se vprašaš: "Ali bo držalo?", v istem trenutku pa se ti v misli prikradejo zadeve "tri točke, obremenjuj grife na dol, poslušaj skalo in podobno". Mogoče vse to pripomore k temu da se enostavno odklopiš, plezaš, opazuješ naravo, skalo, stene okoli, grife pred seboj in predvsem uživaš. Enostavno pozabiš kaj se dogaja, se prepustiš in vsaj enkrat uživaš v trenutku... V smeri se srečaš s kamini, kako "platko v narekovajih", prečko, podrtijo, naloženimi skalami, travo in kakim previsom, ki ga smer po pravilu obide. Zanimivo je, da je najtežji del smeri zadnji raztežaj, natančneje zadnji gib oz. zadnjih par gibov smeri.
 
Predvsem je lepo na Nemškem turncu, ko imaš za seboj že 500 m plezanja in kjer je dovolj prostora za malico, razglede, počitek, vpis v knjigo in tisti trenutek, ko si srečen in bi kar zavriskal. Sem poskusil, pa gre bolj slabo, bo treba še vadit.

Je pa treba povedat, da je tura kondicijsko zelo zahtevna. Od Aljaževega doma v Vratih te najprej čaka 1,5 ure hoje do vstopa v smer, nato te čaka kakih 5-6 ur plezanja, 1 uro meditacije na vrhu in še kake tri ure sestopa preko Praga nazaj v Vrata. Kapo dol prvim, ki so smer plezali že davnega leta 1906.

Ambient, prijateljski stisk roke na vrhu in tisto kar se ne da povedati in vsak doživi po svoje, so razlogi za plezanje v Severni Triglavski steni. Mene je zadeva navdušila in se mi po glavi že podijo tiste stvari, kaj in kam pa sedaj?



Nazaj v planinski raj! JUHUUU









in še kaka slikca... Galerija

Borut Svoljšak

Soča malo drugače

Vsi smo že zahajali v dolino Trente, Bovec in uživali v lepotah reke Soče. Večina od nas se je na tem koncu srečala z raftanjem na Soči, malo manj nas je soteskalo, nekateri ste se po teh krajih podili z gorskim kolesom, večina pa nas in vas je hodila tod okrog po dveh nogah po Vršacih, potkah, brezpotjih in gorah,... malokdo pa je v reki Šoci snorkljal. Ja prav ste prebrali "snorkljal".

 

 

 

Snorkljanje oz.prosto potapljanje je v Velikih korih Soče prav posebna stvar. Poleg tega, da te zebe kot norca predvsem uživaš v neizmernih skalnih formah, barvi vode, ki ji pravimo emeraldna in soški postrvi, ki to kot pravijo več ni, jih je pa vseeno v koritih veliko. To, da ima voda nekje deset °C postane v trenutku ko začneš gledati skozi perspektivo maske popolno postranska stvar. Enostavno odklopiš in tako kot na Tajskem ali na kaki drugi eksotični lokaciji za snorkljanje začneš opazovati svet tam spodaj. Velika korita Soče so na mestih široka le kak meter in pol, globina voda pa po oceni "na uč" doseže nekje do 10 metrov.

V korita se lahko poleg opreme (maska, plavutke, neopren, rokavice,...) odpravimo tudi z kakim drugim prevoznim sredstvom ko je kajak, mini raft ali kako drugače, posebno doživetje pa so tudi skoki v vodo iz pečin, ker je voda na mestih zelo globoka. 

Je pa potrebno povedati, da se tja lahko odpravite počet super snorkljanje in podobno le po predhodni pridobitvi dovoljenja na TNP-ju, ki je z novim zakonom poostril zadeve in je potrebno imeti koncesijo skoraj za vse kar se tam počne, od soteskanja, potapljanja,... čeprav vam kot fizični osebi redar kazni najverjetneje ne bo izdal.

Kaj reči za hči planin. Včasih nam ni treba iti na Korziko, Bahame ali Jamajko, lepote se skrivajo tudi pri nas na našem dvorišču. Še enkrat toplo priporočam, pa čeprav ni toplo, daleč od tega.

Borut Svoljšak