Lenuhova grapa

Na današnji predbožični dan sva bila z Alešem v Lenuhovi grapi v severnih ostenjih Begunščice. Ta sicer lahka grapa je danes presenetila z kopnimi skoki in gnilim snegom, zato sva malo obvažala, praskala po skali in predvsem gazila. Visoke temperature, ki so vse višje vse višje greš so omehčale sneg in o kakih dobrih razmerah v grapah ni govoriti.

Vseeno sva bila na vrhu poplačana z soncem in razgledom po vsej gorenjski. Za grapanje bo treba počakati mraz in še malo snega, do takrat pa bo pela bela snežinka.

Makedonija boldering

Ker se taki in drugačnai potepanja zbirajo je čas, da na kratko opišem zadnjih nekaj obiskov sosednjih pokrajin in sicer Makedonije (bolder trip), Francije (plezanje, kolo) in Švice (izobraževanje soteskanje).

MAKEDONIJA

Makedonija ena od bivših jugoslovanskih republik po mojem mnenju ne kaže vseh evropskih smernic razvoja, industrije in preostale dirke za največ ter najbolje. Pač pa ljudje nasmejanih obrazov uživajo v življenju brez prevelikega luksuza in materialnih dobrin. Res pa je treba dodati da je revščino opaziti na vsakem koraku.

Mi smo se med prvomajsikimi prazniki mudili v mestecu Prilep, ki je četrto največje mesto v Makedoniji in je znano predvsem po Markovem križu na bližnjem griču. Mesto turistično ni razvito, je pa vedno več obiskovalcev, ki jih zanimajo bližnja pobočja mesta posejana z granitnimi skalami ali nam bolj znanimi bolderji. Teh je v bližnji in daljni okolici mesta neomejeno. Lokalec Hristo je glavni vir informacij o bolderjih, lokaciji, težavnosti, dogajanju na plezalni sceni in dogajanju v mestu (restarvracije in ostale uporabne informacije). Pri Hristotu smo imeli čast spoznati tudi Arnaud Petita, plezalca svetovnega kova.

V naslednjih desetih dneh smo balvane raziskovali s pomočjo preprostega a dobrega plezalnega vodnička. Na območju okoli Markovega križa in ostalih gričev je neomejeno število najverjetneje še ne preplezanih balvanov. Plezalni festival pripomore, da je vedno več balvanov očiščenih in preplezanih. Koža pa gre hitro h koncu. Kristali v granitu so precej grobi.

Obstoječim balvanom smo dodali nekaj svojih, kot je Loška Smojka (Fb 6a, SD - sit start).

Makedonija in Prilep sta tudi poceni. Ker Prilep ni turistično mesto, so cene včasih smešno nizke, nekaj bolderašev pa se v tako velikem mestu izgubi kot igla v senu in ne vplivamo na dvig cen.

V okolici so tudi navrtane smeri (jih ni veliko), višje stene za daljše smeri in neomejeno, res neomejeno število od boga pozabljenih skal. Dobesedno vsak plezalec si lahko izbere svojo.

Sonnblick "proti soncu"

Proti soncu se da odpraviti na več načinov. Mi smo šli na Sonnblick v Avstrijo, kamor smo se odpravili lovit zadnje letošnje smučarske zavoje v sicer zelo slabi sezoni, vsaj kar se snega in turnih razmer tiče. Na dogodivščino sem se odpravil skupaj s tremi maratonci, zato mi je že misel na 1600 metrov višinske razlike napovedovala boj s samim seboj in tako je tudi bilo.

Sonnblick je 3105 metrov visok vrh v skupini Visokih tur. Prevod imena pomeni "pogled proti soncu". Na vrhu se ti odpre veličasten pogled na okoliške vršace in na najvišji vrh Avstrije Grossglockner. Vrh je možno doseči iz različnih smeri, naše izhodišče je bilo malo nad vasico Heiligeblut, izhodišče priljubljene Grossglocknerjeve ceste, ki te pripelje do turistično znane točke Kaiser-franz-Josefs-Hoche (2368m visoko). Pomladansko sonce je pripekalo, čeprav je bilo na vrhu kakih -10 stopinj. Sonnblick je izredno popularen turni cilj, tako da se na vrhu tre nemalo število turnih smučarjev, predvsem domačinov. Opazili smo da imajo vsi opremo kot se šika in da ima vsak drugi na hrbtu ABS-ov nahrbtnik z napihljivimi baloni, ki opravičijo nenormalno visoko ceno predvsem v primeru plazov. Super pripomoček, a kaj ko malo predrag, čeprav se vprašaš koliko pa je vredno življenje. Vedno zmanjka kak evro za vse kar bi radi, morali in bi lahko imeli.

Dobrih 30 cm novega snega nad 2500 metri je napovedovalo užitek ob vijuganju. Na žalost je naklonina malo preblaga v vrhnjem delu in če je nov sneg enostavno ne gre nikamor. Vseeno se da narediti kako ta pravo vijugo. Nižje od 2500 metrov pa je smučarija čisti užitek in zabava, pravi naklon in vse kar sodi zraven. Spusta je kar nekaj tako da na koncu noge že kar malo zavijajo po svoje.

Ob pivu in pogledu na Veliki Klek smo ugotavljali, da je bilo fajn, spet predvsem zaradi družbe in lepih hribov. Na turi smo bili Matjaž, Grega, Jure in Borut.

Sedaj pa smuči v kot in kolo, plezalke, neopren in podobno na plano. Foto>>>

Pogled proti Grossglocknerju

Hocharn (3245 metrov visok vršač) z FLANKO z veliko začetnico, drugo leto obvezno.

Kramarjeva grapa in slapovi pod Predelom

Loškim mušketirjem sem se pridružil pri zimskih vzponih v ledu in grapi. Je preteklo že kaki dve leti kar sem nazadnje vihtel cepine , tako da je bilo treba najprej malo zadihat in preverit kaj imam v rokah, ker sem enostavno padel ven iz tega foha. Bilo pa je prijetno predvsem zaradi dobre družbe, lepih slapov, razgledov na vrhu Storžiča in ob pogledu na Strmec in Jalovec.

Leva  (Wi 2-3/200m)  in Nedeljska grapa (Wi 3/200m), 24.2., pod Predelom



Proti predelu smo se odpravili Matjaž, Anže, Žiga (DJ Langus), Aleš in moja malenkost. Zjutraj sem malo bral novice in na GL prebral, da zaradi otoplitve močno odsvetujejo plezanje slapov pod Predelom, mi pa točno tja, zato je bilo v grlu malo cmoka. No po debati smo ugotovili, da so nevarni predvsem težji slapovi, zato smo šli uživat v lažje. Po Predelici in v okolici se predvsem pasem poleti s turisti med spuščanjem po teh slapovih (soteskanje), zato mi je bilo zanimivo videti slapove zmrznjene in se jih lotiti v obratni smeri.

Ker so bili slapovi lažji sta se jih dva člana mini odprave lotila kar nenavezana, ostali smo se navezali in uživali. Predvsem nedeljska grapa oz. slap ponuja lepo plezanje v ledu z več strmimi (3-4) odstavki malo bolj navpičnega ledu. Temperature okrog 10 stopinj so poskrbele, da nas ni zeblo, je pa teklo in to dobesedno. Na koncu smo se mokri kot mački lotili še slapu Maček Wi2/60m. Ni pa 100% da smo plezali pravi slap.

Več slik v GALERIJI






Kramarjeva grapa (III /600m), 2.3.

Pri lovljenju zime smo se v podobni zasedbi podali še v severno steno Storžiča. Ta klasična smer "Kramarca" je priljubljena predvsem pozimi, nas pa je popeljala na vrh gorenjskega ponosneža Storžiča. Zaradi pomanjkanja snega so skoki kopni in zahtevajo malo več praskanja oz. plezanja po skalah. Jaz tega res nisem vajen in sem parkrat dal cepine na rame in plezal z rokami; smo športni plezalci tako bolj navajeni plezati z rokami in nam je korak oz. prijem bolj varen.

Na vrhu smo bili mi trije (Žiga, Anže in jaz), dva krokarja, sonček in Mir. Spust po 5. žrelu je bil malo po riti, malo pa se je vdiralo do pasu. Namesto plezanja smo pri zadnjem skokcu pri spustu izbrali skok poguma, predvsem Langusu se je ta tako dopadel, da ga je moral ponoviti.

Več slik v GALERIJI

Če bo še kaj razmer se še vrnem oz. vrnemo nazaj gor v planinski raj. Hvala druščini za smeh in plezanje.

Borut Svoljšak

Nockberge, raj za turne smučarje

Nockbergi oz. knedeljni po domače so idealen turno smučarski cilj za vse ki ne iščejo ekstremnih turnih vršacev ampak užitek v vijuganju po prostranih vrhovih, pršiču in prelepi snežni kulisi. Kopasti vrhovi, ki se dvigajo do 2336 metrov (Konigstuhl) so primerni tudi ob novozapadlem snegu zaradi blagih naklonin in  redko posraslega gozda v spodnjem delu vrhov. S Polono sva se tja odpravila iskat pravo zimo in nabirat turne kilometre, oboje sva tudi dobila.

Temperature pod - 20°, pršič, sonček, snežni metež in veter so nama v treh dneh pričarali pravo zimo. Po letošnji slovenski mili zimi sem malo pozabil kako je na takem mrazu, ko zraven še vleče severni veter in pada sneg. Zalotil sem se, da sem na enem od vrhov kar počasi pripravljal smuči za spust, ker sem užival v razmerah in pravi zimi, snegu in temperaturah. Potem pa juhu čez drn in strn v dolino. Ko zapelješ v pravi pršič in zaplavaš...


Izhodišče za večino tur, ki jih lahko tu opravimo je prelaz Innerkrems-Schonfeld, kjer je tudi gorska koča Dr. Josef Merhl Hutte (1730 m). Od tu se nam na vse smeri odpirajo kopasti vrhovi, ki preprosto vabijo v svoj objem. Najbolje se je na ture odpraviti po ogledu vrhov izpred koče v smislu danes bi šel pa tja, izleda lepo. Turni vodniki so v pomoč (Najlepši turni smuki avstrijske Koroške), vendar jih roko na srce ne potrebuješ. Je pa potrebno biti pazljiv ob slabi vidljivosti in megli, mogoče tudi GPS takrat ni odveč. Izbereš cilj in v max. dveh urah si na vrhu. Lahko delaš prečenja vrhov, jih osvajaš samostojno,... Je pa zanimivo, da te včasih na južni legi čaka pršič, na severni strani pa krhka kloža, zato pravega recepta za pršič ni. Sneg je zaradi oblike vrhov in neporaščenosti tudi precej spihan. Ob primerni izbiri cilja lahko nevarnost plazov skoraj odpišemo.

 
Iz Slovenije oz. Gorenjske se lahko tja odpravimo po dveh poteh. Avtocesta oz. tunel skozi Karavanke - Villach - Spittal - izvoz Gmund - Kremsbrucke - Innerkrems. Gorenjska varianta preko Korenskega sedla in po navadni cesti (brez avstrijske vinjete in plačilo tunela, skupaj v obe smeri strošek približno 20 EUR) je daljša približno za uro v eno smer, skupaj pa nekje tri ure iz Škofje Loke. Spimo lahko v hotelih, apartmajih, koči.  V koči dr. Josef Mehrl- Hutte boste za polpenzion in tradicionalno postrežbo odšteli okrog 37 EUR. Je pa postrežba domača v pravem pomenu ("Hajdi", pumparice, svizci, okraski,...), voda topla, sobe preproste in ogrevane.




Turno smučanje v Nockbergih lahko popestrimo z obiskom Porschejevega in rudarskega muzeja, številnimi šmučišči (v bližini Katchberg) in ostalimi zanimivostmi. V osrčju same doline so tudi idilične tekaške proge, tekačev pa bolj malo. Namesto popularnega heliski-ja si lahko tu za 2 EUR/ vožnjo privoščite sidro ski. Z vlečnico/ sidrom na vrh in po prostranih terenih po celcu navzdol. Občutno  ceneje kot heliski, a primerljio.




Še kaka fotka.

Tudi avto je podlegel mrazu,  morali smo ga oživljati s kabli.

Pa ugodno smuko,

Borut Svoljšak