Vrtača, grapa Y

Vrata v zimo sem odprl z vzponom na Karavanško lepotico Vrtačo (2188 m). V meglenem petkovem jutru sva se z Maretom odpravila tja v upanju na sonce, sneg in dobre razmere. Dobila sva skoraj vse, samo razmere bi na mestih lahko bile boljše. Ko sva začela hodit se je srce zbudilo, pljuča zadihala, glava zbistrila in pogled se je ustavil na okoliških vršacih. Sem že kar malo pozabil, kakšen mir je pozimi v hribih in kako je lepo samo gledati okoli ali le korak pred sabo in se prepustiti svojim mislim ali enostavno misliti nič.

Meglice

Po približno slabi uri hoje sva prišla do Doma na Zelenici, od tam pa sva upala na uhojeno pot proti Vrtači, ker je bilo vedno več snega. Res je pred nama tod okoli hodilo in smučalo nekaj iskalcev zimskih lepot, tako da je bilo sledi le toliko da je nekako šlo. Na mestih se je kar vdiralo, posebej pri prehodu rušja. Snega za turno smučanje pa na žalost še ni, čeprav se najde marsikdo, ki ima v kleti tudi tiste dilce, ki jih "ni škoda". Zarisanih je bilo kar nekaj smučarskih vijug. Bila sva prepričana da v Y grapo na Vrtačo ni šel še nihče in da razmer za vzpon še ni. Pa se je izkazalo obratno, sledi so zavile po plazu navzgor v grapo in tudi razmere so bile v spodnjem delu dobre, bilo je trdo, predelano in udiralo se je le par centimetrov. Višje ko se grapa postavi bolj pokonci (do 50 stopinj) se je tudi sneg bolj prediral, vendar so stopinje ki jih je izklesal nekdo pred nama pomagale, da je bilo ogrevanje na cepine in dereze prav prijetno. Na vrhu naju je pričakalo sonce, krokarji in pogled na Julijce, Stol, avstrijske hribe.

Nekako sva mislila da bova šla nazaj na Zelenico po Južni grapi in nato po poti Zelenica - Stol, a nama je za trenutek vzelo sapo ko se je na južno stran vsul plaz. Ker se je sonce na južna pobočja pošteno oprlo se je zgornja plast snega odpeljala. Čeprav plaz ni bil gromozanskih razsežnosti, pa je verjetno bil dovolj močan, da te spodnese in potem... Krožna pot je zato šla po zlu, sva se vrnila raje na severno stran kjer sva tudi prišla.

Za pot sva potrebovala dobrih 5 ur vključno s počitkom. Ko je malo več snega in je predelan je vzpon po grapi najverjetneje sprehod, baje da jo mnogi tudi presmučajo, za to pa moraš biti že kar mojster vijuganja.

Nekaj slik spodaj:

 

 

 

 
















Novim potepanjem naproti,

Borut Svoljšak